..hmmmm.. je prava umetnost in gotovo ni "ekzaktna" veda. Na Kubi je materialnih dobrin zelo malo, otroci imajo sicer lepe oblekice, vendar še daleč od količine raznoraznih kosov znanih blagovnih znamk, kot vidimo opremljene otroke okoli nas tukaj. Na srečo sta klima in temperatura ljudem naklonjeni, tako da je perilo suho prej kot v eni urici in težav s tem, kaj bo otrok oblekel, ko pride iz igrišča ves umazan, ni.
Podobno je z igračami. Deklice imajo kakšno punčko, sicer pa so najbolj "in" rolerji, takšni, ki jih je kdo prinesel iz tujine ali pa skiroji, ki so jih spretne očkove roke zbile skupaj kar iz starih desk in koleščkov, ki so jih privlekli od neznano kod.. Potem so tu še baseball kiji in kakšna žogica.. Pa so otroci, verjemite, neznansko ustvarjalni in ves čas nasmejani.. Ne bom pozabil, ko se je nekega junijskega popoldneva, ko sem bil z družino na "počitnicah" doma, ulil dež.. Pa sem se spomnil svojega otroštva, skupaj z ženo in punčkama smo si sezuli čevlje in se podali na dež, bosi smo brodili po vodi, ki je drla po cestah in gledali otroke, ki so se po riti surfali po gladkem "venecijanskem" kamnu bližnjega sprehajališča, ki mu rečemo Prado. Punci še danes, po 4 letih (stari sta bili 1 in 3 leta) ne moreta pozabiti, kako smo se zabavali.. Zato sem se vprašal, ko naju je z ženo starejša hči vprašala, zakaj ji nočeva kupiti telefona, ko pa ga imajo vendarle že vsi sošolci (stara je 7 let): Jim res delamo uslugo, tem našim dragim malim bitjem?
Ni komentarjev:
Objavite komentar