petek, 18. november 2011

Prvi vtis..

Svet v prvi fazi spoznavamo skozi naše oči. Vse, kar vidimo, se kot zapis naloži v naših možganih in potem se sproži veriga povezav, ki formira misel, razmišljanje in kot posledico našo reakcijo na videno. Če gre za dražljaj, ki vpliva na naš obstoj in življenje, se verjetno pomudimo pri tej misli kakšen trenutek dlje. Če govorimo o osebi, moramo priznati, da se večina ljudi skuša pokazati v najboljši luči, torej prve trenutke po spoznanju izkoristi za samoreklamo in vsi vemo, da je v času, ko se nešteto kvazi-znanosti ukvarja s tem, kako izboljšati in optimalno reklamirati izdelek, sebe in še kaj, to torej pomemben faktor za omenjene osebke. Dotični ali dotična, se pravi tisti, v katerega je usmerjena reklama, pa ima potem na voljo dve skrajnosti ter seveda vse, kar je med njima: ali ga izdelek, oseba popolnoma prevzameta ter vse svoje miselne procese usmeri v smer odobravanja, ali pa ga popolnoma odvrne. Oba ekstrema sta v smislu uspešnosti samoreklamiranja ali reklamiranja izdelka zelo uspešna, saj nam povzročita ekstremne občutke, ki si jih naši možgani zagotovo vtisnejo v spomin. Moja dilema prihaja na dan kasneje: ali želim biti skupaj z večino v čredi in slepo slediti mnenju večine, ki bo s svojo maso seveda povzročila, da bo določen izdelek, oseba uspel, ali želim biti zvesta sama sebi in zaupati svoji lastni presoji, ne glede na to, kaj kričijo drugi okoli mene? Odgovor, vsaj zame, je to drugo. Priznam pa, da je to veliko težje, ker kdor hodi, ali vsaj skuša hoditi, po takšni poti, se gotovo premnogokrat znajde v situaciji, ko se mu zdi, da vsi drugi vozijo v napačni smeri in občasno podvomi, ali morda ni sam tisti, ki se ne vozi v pravo smer. In to je pravzaprav princip, po katerem delujejo reklame, najsi bodo za stvari, ljudi, izdelke ali pa popolnoma fiktivne zadeve. Ljudje težimo k temu, da smo sprejeti, hvaljeni in da ne izstopamo.. in seveda, imamo čredni nagon.. Vendar ne vsi. In tisti posamezniki, ki ga nimajo, so ponavadi večino časa rahlo nesrečni, v neravnovesju z okolico in hkrati v ravnovesju s samim seboj, saj nekaj pa res velja: Lažeš lahko vsem, le samemu sebi ne.
Če bi zaupala prvemu vtisu, bi danes ne bila srečno poročena, ne bi imela dobrih kolegov v službi, krasnega moža, prelepih in predobrih hčera in ne bi bila.. srečna.
Zato se vsi vprašajte: vam je pomembnejši prvi vtis ali tisto, kar pride zadaj in je, največkrat, mnogo iskrenejše!?
Nina, Alexova "lepša" in ne nujno boljša polovica

P.S.: Napisano razmišljanje je sprožil val neodobravanja ob objavi slike, ki se je zgodila ob dogodku v prostorih varstva pri Alexu, v popoldanskem času in je bil soorganiziran s strani vseh staršev. Vsi smo, po čudežu, samo ljudje, veste?

Ni komentarjev:

Objavite komentar