nedelja, 27. november 2011

Alex v kuharskem elementu :)



Običajen dan






Kako izgleda pri nas običajen dan? Zjutraj se počasi zberemo, pozajtrkujemo, potem pa se prične zabava. Kar poglejte si na fotografijah, imamo plesne urice, telovadne urice, pa tudi ustvarjamo in še precej bi se našlo :)

sobota, 19. november 2011

Še nekaj o Kubi in prvem vtisu..

Razumljivo je, da je Alex zaljubljen v Kubo, saj je to njegov dom (poglejte si 2. od vseh objav med starejšimi objavami) ampak v Kubo sem zaljubljena tudi jaz. Zakaj? Gotovo ne samo zaradi njenih naravnih lepot, takšne najdemo na mnogih koncih sveta, verjetno je marsikje še lepše. Vemo, da so za vsakogar izmed nas določeni kraji na svetu lepši kot drugi, kljub temu, da absolutno gledano to niso, nas pač nanje vežejo lepši spomini.. Ampak Kuba.. verjemite, Kuba je primer tega, da če se ustavimo ob prvem vtisu in ne raziskujemo naprej, nam bodo najlepše stvari ostale skrite za vedno. Saj veste: "Kdor hoče videti, mora gledati s srcem, kajti bistvo je očem nevidno!" (Antoine de Saint-Exupéry; Mali princ). Ko sva s sestro prvič stopili na njena tla, naju je obšel občutek tesnobe in spomini na otroštvo, na strah ob prestopih meje, na zgodbe o komunističnem bloku.. Pa so ljudje s svojo karizmo kmalu dokazali, da je tam nekaj, z besedami neizrazljivega, nekaj, kar je treba začutiti.. Kasneje sem se velikokrat vprašala, zakaj se tako rada vračam tja, kaj je tisto, kar povzroči, da sem tam bolj živa.. Odgovor: tam sem jaz lahko preprosto jaz...
Nina

petek, 18. november 2011

Prvi vtis..

Svet v prvi fazi spoznavamo skozi naše oči. Vse, kar vidimo, se kot zapis naloži v naših možganih in potem se sproži veriga povezav, ki formira misel, razmišljanje in kot posledico našo reakcijo na videno. Če gre za dražljaj, ki vpliva na naš obstoj in življenje, se verjetno pomudimo pri tej misli kakšen trenutek dlje. Če govorimo o osebi, moramo priznati, da se večina ljudi skuša pokazati v najboljši luči, torej prve trenutke po spoznanju izkoristi za samoreklamo in vsi vemo, da je v času, ko se nešteto kvazi-znanosti ukvarja s tem, kako izboljšati in optimalno reklamirati izdelek, sebe in še kaj, to torej pomemben faktor za omenjene osebke. Dotični ali dotična, se pravi tisti, v katerega je usmerjena reklama, pa ima potem na voljo dve skrajnosti ter seveda vse, kar je med njima: ali ga izdelek, oseba popolnoma prevzameta ter vse svoje miselne procese usmeri v smer odobravanja, ali pa ga popolnoma odvrne. Oba ekstrema sta v smislu uspešnosti samoreklamiranja ali reklamiranja izdelka zelo uspešna, saj nam povzročita ekstremne občutke, ki si jih naši možgani zagotovo vtisnejo v spomin. Moja dilema prihaja na dan kasneje: ali želim biti skupaj z večino v čredi in slepo slediti mnenju večine, ki bo s svojo maso seveda povzročila, da bo določen izdelek, oseba uspel, ali želim biti zvesta sama sebi in zaupati svoji lastni presoji, ne glede na to, kaj kričijo drugi okoli mene? Odgovor, vsaj zame, je to drugo. Priznam pa, da je to veliko težje, ker kdor hodi, ali vsaj skuša hoditi, po takšni poti, se gotovo premnogokrat znajde v situaciji, ko se mu zdi, da vsi drugi vozijo v napačni smeri in občasno podvomi, ali morda ni sam tisti, ki se ne vozi v pravo smer. In to je pravzaprav princip, po katerem delujejo reklame, najsi bodo za stvari, ljudi, izdelke ali pa popolnoma fiktivne zadeve. Ljudje težimo k temu, da smo sprejeti, hvaljeni in da ne izstopamo.. in seveda, imamo čredni nagon.. Vendar ne vsi. In tisti posamezniki, ki ga nimajo, so ponavadi večino časa rahlo nesrečni, v neravnovesju z okolico in hkrati v ravnovesju s samim seboj, saj nekaj pa res velja: Lažeš lahko vsem, le samemu sebi ne.
Če bi zaupala prvemu vtisu, bi danes ne bila srečno poročena, ne bi imela dobrih kolegov v službi, krasnega moža, prelepih in predobrih hčera in ne bi bila.. srečna.
Zato se vsi vprašajte: vam je pomembnejši prvi vtis ali tisto, kar pride zadaj in je, največkrat, mnogo iskrenejše!?
Nina, Alexova "lepša" in ne nujno boljša polovica

P.S.: Napisano razmišljanje je sprožil val neodobravanja ob objavi slike, ki se je zgodila ob dogodku v prostorih varstva pri Alexu, v popoldanskem času in je bil soorganiziran s strani vseh staršev. Vsi smo, po čudežu, samo ljudje, veste?

četrtek, 17. november 2011

Očkovo pismo..

Dragi Alex, Gerardo in Nany,
z ženo sva imela izredno srečo, da je njena prijateljica iz mimo vozečega avtobusa videla, kako lepo skrbite za otroke. Še preden sem prvič pozvonil pri Vas, je žena že vedela, da je Vaše varstvo tisto pravo za najino deklico. Najina punčka je ves ta čas, ko je hodila k Vam v varstvo, dobesedno cvetela. K Vam je vedno rada hodila in njene zadnje besede, preden je zaspala, so bile vedno, da bo sanjala Alexa, Gerarda ali Nany ali pa vas vse skupaj. Zjutraj nama je vedno omenila, da bo papala pri vas Čokolino Lino. Razlog, da je hodila k Vam tako zgodaj, sta najini službi (od 7 do 15h). Ker je dobro varstvo otrok naporno delo, veva, da je Vaše plačilo pošteno zasluženo. Glede tega sploh nimava pripomb in meniva, da pošteno delo in občutek za delo z otroki zasluži pošteno plačilo - vsaka Vam čast!
V našo deželo ste prišli od zelo daleč in najini deklici odprli prvo okno v svet, v svet dobrih ljudi, Vašega španskega jezika, kubanskih navad in temperamenta. Vse to jo bo bogatilo v njeni duhovni rasti še naprej. Vse, kar ste storili zanjo, izredno ceniva in sva Vam za prijateljstvo iskreno hvaležna. Ona bo šla naprej v življenje in mi z njo. Vedite pa, da v naših srcih nosimo en hvaležen
"Gracias!"
zadovoljni mami, oči in deklica

ponedeljek, 14. november 2011

Vzgoja otrok.. iPadi, iPhonei, telefoni, in še kaj..



..hmmmm.. je prava umetnost in gotovo ni "ekzaktna" veda. Na Kubi je materialnih dobrin zelo malo, otroci imajo sicer lepe oblekice, vendar še daleč od količine raznoraznih kosov znanih blagovnih znamk, kot vidimo opremljene otroke okoli nas tukaj. Na srečo sta klima in temperatura ljudem naklonjeni, tako da je perilo suho prej kot v eni urici in težav s tem, kaj bo otrok oblekel, ko pride iz igrišča ves umazan, ni.
Podobno je z igračami. Deklice imajo kakšno punčko, sicer pa so najbolj "in" rolerji, takšni, ki jih je kdo prinesel iz tujine ali pa skiroji, ki so jih spretne očkove roke zbile skupaj kar iz starih desk in koleščkov, ki so jih privlekli od neznano kod.. Potem so tu še baseball kiji in kakšna žogica.. Pa so otroci, verjemite, neznansko ustvarjalni in ves čas nasmejani.. Ne bom pozabil, ko se je nekega junijskega popoldneva, ko sem bil z družino na "počitnicah" doma, ulil dež.. Pa sem se spomnil svojega otroštva, skupaj z ženo in punčkama smo si sezuli čevlje in se podali na dež, bosi smo brodili po vodi, ki je drla po cestah in gledali otroke, ki so se po riti surfali po gladkem "venecijanskem" kamnu bližnjega sprehajališča, ki mu rečemo Prado. Punci še danes, po 4 letih (stari sta bili 1 in 3 leta) ne moreta pozabiti, kako smo se zabavali.. Zato sem se vprašal, ko naju je z ženo starejša hči vprašala, zakaj ji nočeva kupiti telefona, ko pa ga imajo vendarle že vsi sošolci (stara je 7 let): Jim res delamo uslugo, tem našim dragim malim bitjem?

nedelja, 13. november 2011

"HABANASTATION"

Danes smo bili na obisku pri prijateljih in njihovi otroci imajo "play station". Najini dve punčki ga nimata. In nama sicer na kraj pameti ne pade, da bi to tudi kupila, sva namreč mnenja (moja žena in jaz), da so dandanašnji otroci prezgodaj in preveč bombardirani s novodobnimi tehničnimi izumi (ki jim bodo sicer v prihodnjosti neizogibno služili tudi kot pripomočki pri delu). Ob tem pa sem se spomnil filma, ki smo si ga skupaj vsi 4je že večkrat ogledali. Je kubanski in verjetno se ga da na internetu poiskat tudi z angleškimi podnapisi, imenuje se "Habanastation", priporočam!

Pa še malo za starše




Zakaj bi se fino imeli samo otroci, kajne? Ob lepem vremenu se občasno zberemo skupaj, otroci in starši ter se ob zvokih glasbe, hrani in pijači, radi podružimo, skupaj smejimo in malo pogovorimo ter si vzamemo čaz zase, kar je v tem prehitrem življenju prepogosto že prava redkost. Ponavadi ugotovimo, da smo se imeli lepo in se veselimo naslednje priložnosti. Ob tem se mi utrne misel, kako žalostno včasih hitimo vsak po svojih opravkih, kako dnevi bežijo in se prehitro, eden za drugim, brez besed zvrstijo vsi letni časi ter obrne leto.. V krajih, tudi na moji Kubi, si ljudje vzamejo več časa za medsebojne pogovore, obiske, bolj ali manj pomembne debate, včasih je dovolj samo beseda, dve, in že so nekomu polepšali trenutek ali pa s poslušanjem odvzeli del bremena. Mislim, da bi tudi tukaj, kljub naglici, ki nas obdaja, morali kdaj pa kdaj ukrasti trenutek, ga zamrzniti za nekaj minut na dan ter ga podariti ljudem, ki nas obdajajo.
P.S.: Na sliki je piknik v prostorih "Varstva pri Alexu", v popoldanskem času, po končanem delu, udeleženi pa so starši naših varovancev.

Živalski vrt






Z otroki skušamo vsak dan vsaj nekaj časa, predvsem dopoldan, preživeti na svežem zraku. Pogosto to ni samo na našem igrišču, temveč jo mahnemo tudi na sprehod v okolico, seveda glede na razpoloženje in pripravljenost junakov na hojo. Kadar je vreme lepo, predvsem poleti, se odpravimo tudi v Živalski vrt, ponavadi sicer ne vsi naenkrat, zvrstijo pa se vsi otroci. Letos sem občasno imel tudi pomoč svojih dveh punčk, ki sta z veseljem z nami obiskovali živalice. Bilo je zabavno in tudi športno obarvano, po kosilu so malčki zaspali kot pokošeni. Poglejte!

sobota, 12. november 2011

Jeziki..

Neverjetno zanimivo se mi zdi, kako ljudje eno in isto stvar lahko poimenujemo na toliko različnih načinov.. In kako se lahko otroci naučijo enega ali drugega, pa tretjega ali n-tega načina. Ali pa kar več naenkrat. Verjemite, res presenečajo ta majhna bitja, pri nas v varstvu se znjimi pogovarjamo v španskem jeziku (pa to niso špansko govoreči otroci, vsaj ne vsi). Neznansko presenečajo, po zelo kratkem času razumejo vse osnovne besede, ubogajo "ukaze" in kmalu tudi sami spregovorijo. Ko pri dobrih treh letih odhajajo od nas v vrtec, se pogovarjamo v španščini brez težav. Upam, da jim bo to, četudi kasneje jezika ne govorijo več, kdaj v življenju koristilo. Znanstveniki pravijo, da se otrok kasneje brez težav nauči jezika, ki ga je govoril ali poslušal v zelo zgodnjem otroštvu, čeprav ga po obdobju zgodnjega otroštva ni več uporabljal. Pravzaprav sem mnenja, da je že to, da otrok spozna, da se lahko stolu reče "stol" ali pa "silla" ali pa še kako drugače, dobra popotnica za boljše sprejemanje raznolikosti življenja.

četrtek, 10. november 2011

in zunaj..



Notranjost... nadaljevanje..




Še malo slik za vtis notranjosti

Kako se je začelo?






Res so začetki težki, stvar je še malo bolj zakomplicirana, če ima človek moj značaj.. Lepega dne sem začel.. doma.. Vedno bom hvaležen prijatelju I., ki me je vzpodbudil k dejanju in tako so minevali prvi dnevi, tedni, se nanizali v mesec in celo leta.. V tem trenutku imam za seboj 6 let izkušenj, lepih in takšnih malo manj lepih, prav gotovo pa me je vsaka naučila nečesa novega in mi dala popotnico za naprej.. Tako danes uživamo na lepem kraju, v mirni soseski, barvitih prostorih in imamo se fino.. Pa si poglejte..

Naj povedo fotografije..






Tole je le nekaj utrinkov..

La joya del Caribe = Karibski dragulj


Odločil sem se, da nekaj napišem o kraju, od koder prihajam. Nisem namreč iz Slovenije, rodil sem se zelo daleč, na Kubi. Tam sem preživel prvih 30 let svojega življenja in zdelo se mi je, da sem pravzaprav srečen. Nikoli si nisem predstavljal, da bom svojo družino ustvaril tako daleč od toplega in veselega doma in daleč od ljudi, ki nastopajo v vseh spominih mojega otroštva in odraščanja. Prav tako se nisem zavedal, kako lep je pravzaprav ta največji otok v Karibih, s kilometri in kilometri belih peščenih plaž, kjer je pesek tako droban, da je kot puder.. Otok poln kraljevih palm, turkiznega morja, otroškega smeha in globokih čustev. Pravijo, da se ljudje zavedamo vrednosti tistega kar imamo šele, ko to izgubimo..
Res je, še vedno tam vlada Castro, prenekatera mamica in očka iz dneva v dan skrbita, kaj bosta zvečer položila na mizo, da bi lahko napolnila lačna otroška usta.. Pa je vendarle slišati glasbo od vsepovsod in videti plesoča telesa kamorkoli pogleda oko.. Ljudje nimajo modernih avtomobilov, iMacov, iPhone-ov , iPadov in še iČesa.. Imajo pa iSrce, kjer je prostora za vsakogar..

nedelja, 6. november 2011

Začetek

Vsak začetek je težak. Tole so moji prvi koraki v pisanju spletnega dnevnika. Zakaj? Imam Varstvo otrok "pri Alexu" in znašel sem se na točki, ko samo beseda, ki sicer potuje hitro, ni več dovolj velika reklama za polnjenje naše skupinice. Pa sem se znašel tukaj. Bomo videli, kako bo šlo. Za začetek toliko, ko se naučim še česa, pridejo pa tudi slike :) Lep pozdrav vsem, ki boste morda tole brali.